I miss my friends

Amerika, hmmm... Dezela sanj? Tukaj je pomembno samo kar je vecje, lepo in poceni! Tu na Floridi je veliko bogatih ljudi. denarja ni tako tezko zasluzit. Standard je precej visok. Vsi imajo ipod-e in pa notebook-e znamke apple.... Res da so tukaj racunalniki in ostala tehnika precej poceni a vseeno...

Prijatelji? Vsi so prijazni! Pozdravijo te z velikim nasmeskom: " Hi, how are you?" in potem jim odgovoris:" Good, and you?" In ce imas sreco, pocakajo toliko casa, da ti odgovorijo z "Good" in potem so ze na poti kam drugam. Vse je precej narejeno. Najvec, kar sem se uspela sedaj pogovarjati z nekom je bilo "o vremenu".

Hvala Bogu je Grega z menoj, da se lahko pogovarjava. Sedaj sele vidim, kako zelo so prijatelji dragoceni. Pogovor, je zlato. In s tem mislim iskren pogovor.

Res je, da tudi jaz drzim distanco do tujcev, se posebej, ko se nocem osramotiti s svojo anglescino. :) Velikokrat jih tudi tezko razumem, ker imajo vsak svoj naglas. Pa vendar se mi zdi, da to nebi smela biti ovira za pravi, resnicni pogovor.

V hostlu imam priloznost videti veliko ljudi, ki tavajo po svetu brez cilja. veliko so ze prepotovali, pa se vedno niso srecni. Zivijo v totalni bedi. Nekateri se drogirajo, drugi se ga napijejo vsak vecer. Tako sem spoznala enega fanta, ki dela cudovite ogrlice, a zaradi strahu in obcutka manjvrednosti, komaj kaksno proda. Jaz vidim zanj cudovito prihodnost, ki jo lahko ima, a prisilit ga ne morem...

No ja, to je ena stran. V hostlu je tudi veliko cudovith ljudi. Juznoamericani so veliko bolj srcni kot pa ljudje iz ZDA. ( To govorim na splosno, vedno so izjeme, pa saj to veste, ane? ). Tako sem spoznala tudi fanta iz Ekvadorja. Vceraj se je na smesen in zelooo prijazen nacin povabil k nama na vecerjo :). Z njegovim super modernim mobitelom je predvajal nekaj Juznoameriske glasbe ( salsa, tango ), tako da se je najina vecerja spremenila v ful prijetno druzenje :)

Da ne bom samo pisala, sem "naloadala" tudi nekaj fotografij s Floride. da vas malo zasrbi potovalna zilica :)

Sabina

Landmark Forum

Ko mi je Grega poleti lansko leto predlagal, naj greva na Landmark Forum, sem si mislila: "Pa kaj mi bodo novega povedali, saj vem kako moram delati na sebi, saj se s seboj ukvarjam ze zadnjih 8 let. Sem bila na vecih delavnicah, pri raznih uciteljih, pa tudi druge ze ucim, saj mi ne morejo nic novega povedati". In mi tudi niso :) .
Se mi je zgodilo pa nekaj neprecenljivega.
V mojem zivljenju me je najbolj prizadelo to, da me je mama zapustila, ko sem bila stara 2 leti in pol. Sla je z drugim moskim. Ta dogodek, sem si takrat razlozila z obcutkom da nisem vredna, da me ima nekdo rad. Mislila sem, da enostavno nisem sprejemljiva za ta svet. Takrat sem se odlocila, da se ne bom nikomur vec odprla, da bom skrivala kdo sem, ker ce bo kdo zvedel kaksna sem v resnici, mu itak ne bom vsec in me bo zapustil. To pa ni prijetno ce te ljudje zapuscajo.
No in tako so sle vse moje partnerske veze po zlu. Lahko sem se se tako trudila, za sreco v partnerstvu, le te ni bilo. Vedno sem se pocutila ujeto, nesvobodno, po cca 1,5 letu me je zacela veza tako dusiti, da niem vec zdrzala. Morala sem narediti konec. In tako so se moje veze koncale. V nobeni vezi ni bilo prave Sabine. V nobeni vezi nisem bila iskrena. Povsod sem se bala pokazati, kdo v resnici sem. Vedno sem se delala, da sem mocna, samostojna zenska in da zmorem vse sama. Nikogar nisem putila blizu. Nikoli se nisem razkrila. Je to prekletstvo? Sem se sprasevala po zadnji tako koncani vezi. Zacela sem verjeti, da enostavno meni srecna veza ni usojena.

Drugi del moje zgodbe je bil ta, da mami nisem nikoli odpustila, da je sla stran in to je bilo veliko breme zame, ki sem ga nosila s seboj, cetudi sem sla v London ali pa na drug konec sveta. To breme je bilo vedno z menoj. Pravzaprav sem jo sovrazila in zanicevala. To sem ji dala tudi vedeti, na zelo neprijezen nacin. Ignorirala sem jo, z njo nisem zelela imeti nikakersnih stikov. Priznam, da sem kar malo uzivala, ce sem jo videla, da se utaplja v obcutku krivde. Privoscila sem ji da trpi. V bistvu sem bila full nesramna, z izgovorom,"takrat bi bolje premislila, ko si sla z drugim moskim in naju z ocijem pustila same".
Na Landmark Forumu, so me popeljali, do samih korenin mojih problemov in mi razlozili, da sem si svojo zgodbico o deklici, ki ni sprejemljiva za ta svet in da me mama nima rada, izmislila po svoje. Po treh dneh sedenja na forumu in polusanja, kaj govorijo drugi in poglabljanja v svoje zivljenje, sem poklicala mami Sonjo in se z njo iskreno pogovarjala o mojih prepricanjih in o njenem vzroku, zakaj je sla takrat stran. Prvic sem jo slisala reci ( saj mi je to veckrat povedala, samo je nisem hotela sliati ), da me je imela rada, kljubtemu da je sla in da me ima se sedaj rada, in da ni sla zaradi mene, vendar pa zaradi sebe. Stara je bila komaj 22 let. Svoje mladosti se ni imela priloznosti izziveti. Doma je imela namrec strogo vzgojo. Povedala mi je tudi, da je cutila, da bo zbolela in ni zelela, da bi jaz bila del tega trplenja. Raje me je dala ocetu, kar je vedela, da bom tam na varnem.

Po vsem tem, z Gregom ( mojim sedanjim fantom in sopotnikom na poti okrog sveta), delim sebe taksno kot sem. Razumeva se in se imava rada. Stojiva si ob strani in se spodbujava v rasti. Koncno se pocutim svobodno. In ce me zanese in se pocutim ujeto, vem kaj moram naredti. Moram biti iskrena. Moram povedati resnico.

To je moj rezultat Landmark Foruma.
Sedaj se pa ze pripravljava na Landmark Advance. Izucila se bom za ucitelja in pomagala transformirati sebe in svet. Koscek po koscek, day by day, za vse tiste, ki zelijo resnicno ziveti. Malo pa po malo in bo!
Kaksna je pa vasa zgodba?